Markacijski odsek je ena od vej dejavnosti pri PD Idrija. Smo skupina prostovoljcev,ki v dobrobit društva in ljudi, ki se podajajo v naravo, skrbi za čiščenje, nadelavo in označbo planinskih poti. Smo ljubitelji gora, planin in neokrnjene narave. Imamo globok čut in spoštovanje do vsega prvobitnega, zato delujemo naravovarstveno.

Po stažu in aktivnosti smo mladoletni. Zametki organiziranega pridobivanja znanja segajo desetletje nazaj, ko je naš prvi član samoiniciativno opravil potrebna znanja in si pridobil

naziv MARKACIST. Dve leti zatem sta še dva člana našega društva uspešno opravila tečaj za markaciste, ki ga vsako leto organizira Komisija za planinska pota pri PZS. Kot trojka smo ekipno že lažje delovali in načrtovali akcije markiranja. Ker so bila pred nastankom našega odseka sušna leta markiranja poti, so nas čakale velike naloge. Povsem nov in poenoten način markiranja, ki mora zadostiti predpisom in splošnemu izgledu, je zahteval globoke posege.

Osnovni znak, s katerim označujemo poti, je Knafelčeva markacija. To je rdeči krog z belo vsebino, ki je v rabi že osemdeset let. Pri Komisiji za pota PZS potekajo prizadevanja, da bi ta znak zaščitili, to pa zato, ker se vzporedno z našim znakom pojavljajo divje markacije v vseh mogočih barvah. Razne lokalne skupnosti in društva si namreč izmišljajo nove označbe, ki planince zavajajo in begajo. Novost označevanja je tudi nova smerna tabla, ki na križiščih planinskih poti opozarja na smer, dolžino in težavnost poti.

Iz zgodovine društva vemo, da so že prvi idrijski planinci do leta 1914 pridno markirali poti na bližnje hribe. Po drugi svetovni vojni, ko so oživili planinstvo, so že markirane poti obnavljali in markirali nove. Iz razvejanosti planinskih poti na našem terenu je razvidno, da je bilo označenih poti več kot danes in da so bile dobro označene.

Pri markiranju Slovenske planinske poti (SPP), ki poteka tudi po ozemlju naše občine (z Bevkovega vrha preko Sivke v Idrijo in na Hleviše ter skozi Mrzlo Rupo na Golake), je pred petdesetimi leti sodelovalo tudi PD Idrija.

Zahtevnejša naloga pa je bilo markiranje Idrijsko-cerkljanske planinske poti, ki povezuje obe občini in je zelo domiselno speljana. Zamisel o poti, ki naj bi vodila po vrhovih in zanimivih točkah naše občine, je dolgo tlela med idrijskimi planinci. Ob 75-letnici PD Idrija (1979) pa je bila pot uradno odprta.

Danes imamo poti za označevanje znatno manj, je pa zahtevnejše. Ker smo markacisti tako maloštevilni, smo opravljali samo nujna dela. Poti na področju Javornika pa so z novonastalim društvom Javornik prešle v njihovo upravljanje, kar je za nas velika razbremenitev. Kanček upanja na izboljšanje razmer pri naši dejavnosti nam je dalo preteklo leto. Trije člani našega društva so si na tečaju pridobili naziv markacist in tako bomo lažje opravili vsa dela (dve ekipi).

Mnogi našega dela ne poznajo in nas večkrat zamenjujejo z gozdarji, ki beležijo drevesa za posek. To nas ne moti, saj svoje delo opravljamo z veseljem in v korist drugih in seveda prostovoljno.

Ko sva pred leti z Ivanom markirala planinsko pot iz Idrije proti Hlevišam, naju je mož, ki je prihajal iz Idrije, vprašal, kaj sploh delava. Ko sem mu pojasnil najino početje, ga je zanimalo: ,,Koliko pa vama za to plačajo?˝ Ko mu pojasnim, da to delava za PD povsem brezplačno, je vzkliknil: ,,Takih ljudi, kot sta vidva, pa ne delajo več!˝

Naše poti ne segajo v visokogorje. Niso pa zato nič manj zanimive. Imamo namreč edinstveno lego z reliefno zelo razgibanim terenom. Vse polno je hribov, vzpetin, grap in globač, vse pa močno poraščeno.

Kot protiutež Slovenski planinski poti se je na novo porodila še ena pot, ki tudi preči Idrijo. To je povsem na novo v letu 2002- Mednarodnem letu gora-osnovana pohodniška mednarodna alpska pot, tako imenovana Via Alpina, ki povezuje osem alpskih držav. Prične se v Trstu in preko Nanosa, Hrušice in Javornika doseže Idrijo. Po trasi SPP se nadaljuje v visokogorje, v Ratečah pa zapusti našo državo in se preko Avstrije, Liechtensteina, Švice, Nemčije in Francije zaključuje v Monaku. Sklada se z duhom nove povezave in razširjene Evrope ter ožje - alpskih dežel.

Grenak priokus našim prizadevanjem za čim boljšo povezavo gorskih sistemov s potmi je grožnja nekaterih struktur v naši družbi, da preprečijo oziroma prestavijo grebensko označeno planinsko pot preko Golakov. Po petdesetih letih sožitja na tem terenu med gozdarji, lovci in planinci sejejo razdor. Nerazumevanje do nas gornikov se kaže tudi s strani novonastalih lastnikov zemljišč. Upajmo, da se bodo z novo urejenim katastrom planinskih poti stvari uredile.

Da je društvo uspešno, mora vsak odsek prispevati čim več. Markacisti se trudimo, kolikor moremo, žal pa v svojih vrstah pogrešamo mlade. Marsikaterega planinca privlačijo brezpotja, tudi mene, a nevarnosti so na njih večje in kot markacist take obiske narave odsvetujem. Društvo ima dovolj organiziranih in pestrih izletov za vsakogar, kjer vsak pohodnik ob varnem vodenju vodnikov in poznavalcev narave dobi tudi potrebna znanja o naravi.

Svoje delo jemljemo zelo resno, da pa je humor prisoten tudi v naših vrstah, kažejo naslednje prigode:

Ko smo markirali planinsko pot na Jelenk, je Jože Vončina, ki je hodil prvi, delal bele kroge visoko na drevesa. Janki Klemenčič, ki je bil precej manjši, ni dosegel bele oznake, zato je rdeči kolobar narisal precej nižje. Ob povratku sva kompromisno markacijo narisala nekje v sredini.

Pri obnavljanju markacij proti vrhu Jelenka dospemo do kmetije v Hladnikovš. Pri zidani kašči tik ob poti bi na vogal kazalo narisati markacijo, toda vogal so zakrivala kasneje dodana lesena drsna vrata. Poskušam in vrata se lepo odpro, hkrati pa se na zidu vogala pokaže čudovito ohranjena markacija. Smo v dilemi, ali pustiti vrata odprta ali pa … Tega nam na tečaju niso pojasnili, s kakšnim znakom naj označimo, če se markacija skriva za vrati.

Naša ekipa se po opravljenem barvanju vrača po stezi in spotoma popravlja morebitne napake na markacijah. Ustavim se pred lepim bukovim deblom, na katerem sta se od sveže narisane markacije od zunanje rdeče barve spustili kaplji v obliki nog. Ker sem vedel, da je to markacijo barval kolega, mu pravim: ,,Glej, ta ti je pa skoraj shodila.˝ ,,Pretiravaš,˝ pravi, ,,glej, koliko ima še do tal.˝

Z markiranjem nove evropske poti prispemo do Idrijskega Loga. Pri Nagodetovih s kanglico in čopičem stopim v vežo in pozdravim. Ko se na vratih pojavi gospodinja, vprašam: ,,Želite, da tudi vam kaj pobarvamo.˝ ,,Ne, ne,˝ pravi gospodinja, ,,mi vse sami barvamo.˝ ,,Ampak mi bi vam vseeno vogal hleva in pa lipo malo pobarvali.˝ Zagleda se v kanglico, jaz pa jo poprosim za dovoljenje, da narišemo markacijo. Od srca se je nasmejala in priznala, da je zadevo vzela povsem resno. Odhitela je po fotoaparat in napravila spominski posnetek.

Za zaključek še sklepna misel. Markacisti imamo na planinskih poteh prednost, in sicer v tem: Če markacij ni, jih preprosto narišemo in gremo dalje.

Ta zapis je zmarkiral markacist Stane Štucin.

MARKACIJSKI ODSEK - 2004 – 2020

Markacisti našega Planinskega društva smo skrbniki 122 km planinskih poti na področju občine Idrija: Slovenska planinska pot (SPP), mednarodna pot Via Alpina, Idrijsko-cerkljanska planinska pot (ICPP) in poti na Jelenk.
V letih po praznovanju 100-letnice našega PD (2004) smo – zaradi maloštevilnih aktivnih markacistov z licenco - opravljali le redna vzdrževalna dela na poteh, kjer je bilo to najbolj potrebno.

Leta 2006 smo se s PD Cerkno in PD Javornik Črni Vrh dogovorili, da obnovimo 184 km dolgo Idrijsko-cerkljansko planinsko pot, katera od otvoritve leta 1979 ni bila deležna vzdrževanja in obnove markacij. Na nekaterih krajih je bila že zaraščena, oznake pa so bile še komaj vidne. Pri tem delu, ki ga je bilo kar veliko, so poleg članov Markacijskega odseka pomagali tudi nekateri drugi prijatelji in planinci. Mnogo dela je bilo tudi z izdajo novega zemljevida in vodnika po ICPP. Ob 30 letnici poti (leta 2009) je bila slovesna »ponovna otvoritev« in izdan posodobljen vodnik.

Leta 2010 smo na Občnem zboru PD izvolili novega načelnika Markacijskega odseka Primoža Štucina, dotedanjemu Stanetu Štucinu pa se zahvalili za dolgoletno marljivo delo, s priznanjem Alojza Knafelca. To leto je usposabljanje uspešno opravil nov kandidat, tako da je bilo v društvu pet aktivnih markacistov. Na nekaj pomembnih križiščih planinskih poti smo zaradi boljše označenosti postavili nove smerne table.

V naslednjih letih smo nadaljevali s postavljanjem novih smernih tabel. Zaradi zaraščenosti na vrhu Jelenka, smo leta 2011, malo nižje na skali nad Idrijco, uredili razgledno točko in postavili varovalno ograjo. Čudovit razgled sega od Kaninskega pogorja, mimo Triglava, do Porezna. Na najbolj strmem delu Lovske poti ki vodi na Hleviše, pa smo naredili nekaj stopnic.
Naslednje leto smo montirali nove smerne table na Vojskarski in Ledinski planoti.
Leta 2013 smo prestavili odsek SPP (transverzale) iz Idrije do Ledinskega Razpotja, ki sedaj vodi mimo nekdanjega rudniškega dimnika. Tako se pohodniki izognejo hoji po cesti iz vasi Gore.
V koči na Hleviški planini smo soorganizirali licenčno izobraževanje, ki ga moramo markacisti PZS opraviti vsakih 5 let. Udeležilo se ga je okrog 30 slušateljev, največ jih je bilo s Primorske. Markacijski odsek našega PD spada v Meddruštveni odbor markacijskih odsekov Posočja. Vsako leto se srečamo na Občnih zborih, kjer pregledamo opravljeno preteklo enoletno delo in postavimo smernice za nadaljnje delovanje.
Idrijčani smo bili organizatorji takega zbora markacistov v začetku leta 2014. Takrat še nismo vedeli, kaj nas čaka 3 tedne pozneje, ko je velik del Slovenije prizadel žledolom. Našim maloštevilnim markacistom (le 3 z licenco - saj je eden umrl, drugi pa se je »upokojil«), so pri sanaciji škode na planinskih poteh veliko pomagali tudi drugi planinci, prijatelji in znanci, ki so se samoiniciativno udeleževali delovnih akcij. Očistili smo poti na Jelenk, SPP in Via Alpino. V tem letu je bilo narejeno tudi rekordno število prostovoljnih delovnih ur na planinskih poteh – preko 500.
V letu 2015 smo nadaljevali z odstranjevanjem podrtih in polomljenih dreves na odsekih ICPP. Naredili smo tudi obhodno stezo nad podorom ceste pri Tratniku v Čekovniku.
Naslednja leta smo opravljali najnujnejša vzdrževalna dela na poteh, ki v letu 2014 niso prišla na vrsto. Naše gozdove je doletela še ena nesreča - podlubniki. Večina smrek na naših poteh je bilo požaganih in s tem je »izginilo« tudi mnogo markacij. Leta 2017 smo bili deležni pomoči s strani markacijskih odsekov MDO Posočje. Očistili in markirali smo okrog 20 km planinskih poti na Vojskarski planoti do Mrzle Rupe.

Po dolgih »letih suše« smo leta 2018 uspeli pridobiti 4 nove kandidate, ki so uspešno opravili licenčno usposabljanje za markaciste. Zoran More je za prizadevno delo prejel priznanje Alojza Knafelca. To leto je potekel mandat načelniku MO Primožu Štucinu, tako da smo ostali brez načelnika. Primož je v preteklih letih veliko sodeloval pri izdelavi katastra planinskih poti, ki ga je uredila PZS. Vodenje odseka je naslednje leto prevzel markacist Branko Podgornik.

Zoran More