|
|
markacist
Stane Štucin
MARKACIJSKI ODSEK
Markacijski odsek je ena od vej
dejavnosti pri PD Idrija. Smo skupina prostovoljcev,ki v dobrobit
društva in ljudi, ki se podajajo v naravo, skrbi za čiščenje,
nadelavo in označbo planinskih poti. Smo ljubitelji gora, planin in
neokrnjene narave. Imamo globok čut in spoštovanje do vsega
prvobitnega, zato delujemo naravovarstveno.
Po stažu in aktivnosti smo mladoletni.
Zametki organiziranega pridobivanja znanja segajo desetletje nazaj,
ko je naš prvi član samoiniciativno opravil potrebna znanja in si
pridobil
naziv MARKACIST. Dve leti zatem sta še
dva člana našega društva uspešno opravila tečaj za markaciste,
ki ga vsako leto organizira Komisija za planinska pota pri PZS. Kot
trojka smo ekipno že lažje delovali in načrtovali akcije
markiranja. Ker so bila pred nastankom našega odseka sušna leta
markiranja poti, so nas čakale velike naloge. Povsem nov in poenoten
način markiranja, ki mora zadostiti predpisom in splošnemu izgledu,
je zahteval globoke posege.
Osnovni znak, s katerim označujemo
poti, je Knafelčeva markacija. To je rdeči krog z belo vsebino, ki
je v rabi že osemdeset let. Pri Komisiji za pota PZS potekajo
prizadevanja, da bi ta znak zaščitili, to pa zato, ker se vzporedno
z našim znakom pojavljajo divje markacije v vseh mogočih barvah.
Razne lokalne skupnosti in društva si namreč izmišljajo nove
označbe, ki planince zavajajo in begajo. Novost označevanja je tudi
nova smerna tabla, ki na križiščih planinskih poti opozarja na
smer, dolžino in težavnost poti.
Iz zgodovine društva vemo, da so že
prvi idrijski planinci do leta 1914 pridno markirali poti na bližnje
hribe. Po drugi svetovni vojni, ko so oživili planinstvo, so že
markirane poti obnavljali in markirali nove. Iz razvejanosti
planinskih poti na našem terenu je razvidno, da je bilo označenih
poti več kot danes in da so bile dobro označene.
Pri markiranju Slovenske planinske poti
(SPP), ki poteka tudi po ozemlju naše občine (z Bevkovega vrha
preko Sivke v Idrijo in na Hleviše ter skozi Mrzlo Rupo na Golake),
je pred petdesetimi leti sodelovalo tudi PD Idrija.
Zahtevnejša naloga pa je bilo
markiranje Idrijsko-cerkljanske planinske poti, ki povezuje obe
občini in je zelo domiselno speljana. Zamisel o poti, ki naj bi
vodila po vrhovih in zanimivih točkah naše občine, je dolgo tlela
med idrijskimi planinci. Ob 75-letnici PD Idrija (1979) pa je bila
pot uradno odprta.
Danes imamo poti za označevanje znatno
manj, je pa zahtevnejše. Ker smo markacisti tako maloštevilni, smo
opravljali samo nujna dela. Poti na področju Javornika pa so z
novonastalim društvom Javornik prešle v njihovo upravljanje, kar je
za nas velika razbremenitev. Kanček upanja na izboljšanje razmer
pri naši dejavnosti nam je dalo preteklo leto. Trije člani našega
društva so si na tečaju pridobili naziv markacist in tako bomo
lažje opravili vsa dela (dve ekipi).
Mnogi našega dela ne poznajo in nas
večkrat zamenjujejo z gozdarji, ki beležijo drevesa za posek. To
nas ne moti, saj svoje delo opravljamo z veseljem in v korist drugih
in seveda prostovoljno.
Ko sva pred leti z Ivanom markirala
planinsko pot iz Idrije proti Hlevišam, naju je mož, ki je prihajal
iz Idrije, vprašal, kaj sploh delava. Ko sem mu pojasnil najino
početje, ga je zanimalo: ,,Koliko pa vama za to plačajo?˝ Ko mu
pojasnim, da to delava za PD povsem brezplačno, je vzkliknil:
,,Takih ljudi, kot sta vidva, pa ne delajo več!˝
Naše poti ne segajo v visokogorje.
Niso pa zato nič manj zanimive. Imamo namreč edinstveno lego z
reliefno zelo razgibanim terenom. Vse polno je hribov, vzpetin, grap
in globač, vse pa močno poraščeno.
Kot protiutež Slovenski planinski poti
se je na novo porodila še ena pot, ki tudi preči Idrijo. To je
povsem na novo v letu 2002- Mednarodnem letu gora-osnovana pohodniška
mednarodna alpska pot, tako imenovana Via Alpina, ki povezuje osem
alpskih držav. Prične se v Trstu in preko Nanosa, Hrušice in
Javornika doseže Idrijo. Po trasi SPP se nadaljuje v visokogorje, v
Ratečah pa zapusti našo državo in se preko Avstrije,
Liechtensteina, Švice, Nemčije in Francije zaključuje v Monaku.
Sklada se z duhom nove povezave in razširjene Evrope ter ožje -
alpskih dežel.
Grenak priokus našim prizadevanjem za
čim boljšo povezavo gorskih sistemov s potmi je grožnja nekaterih
struktur v naši družbi, da preprečijo oziroma prestavijo grebensko
označeno planinsko pot preko Golakov. Po petdesetih letih sožitja
na tem terenu med gozdarji, lovci in planinci sejejo razdor.
Nerazumevanje do nas gornikov se kaže tudi s strani novonastalih
lastnikov zemljišč. Upajmo, da se bodo z novo urejenim katastrom
planinskih poti stvari uredile.
Da je društvo uspešno, mora vsak
odsek prispevati čim več. Markacisti se trudimo, kolikor moremo,
žal pa v svojih vrstah pogrešamo mlade. Marsikaterega planinca
privlačijo brezpotja, tudi mene, a nevarnosti so na njih večje in
kot markacist take obiske narave odsvetujem. Društvo ima dovolj
organiziranih in pestrih izletov za vsakogar, kjer vsak pohodnik ob
varnem vodenju vodnikov in poznavalcev narave dobi tudi potrebna
znanja o naravi.
Svoje delo jemljemo zelo resno, da pa
je humor prisoten tudi v naših vrstah, kažejo naslednje prigode:
Ko smo markirali planinsko pot na
Jelenk, je Jože Vončina, ki je hodil prvi, delal bele kroge visoko
na drevesa. Janki Klemenčič, ki je bil precej manjši, ni dosegel
bele oznake, zato je rdeči kolobar narisal precej nižje. Ob
povratku sva kompromisno markacijo narisala nekje v sredini.
Pri obnavljanju markacij proti vrhu
Jelenka dospemo do kmetije v Hladnikovš. Pri zidani kašči tik ob
poti bi na vogal kazalo narisati markacijo, toda vogal so zakrivala
kasneje dodana lesena drsna vrata. Poskušam in vrata se lepo odpro,
hkrati pa se na zidu vogala pokaže čudovito ohranjena markacija.
Smo v dilemi, ali pustiti vrata odprta ali pa … Tega nam na tečaju
niso pojasnili, s kakšnim znakom naj označimo, če se markacija
skriva za vrati.
Naša ekipa se po opravljenem barvanju
vrača po stezi in spotoma popravlja morebitne napake na markacijah.
Ustavim se pred lepim bukovim deblom, na katerem sta se od sveže
narisane markacije od zunanje rdeče barve spustili kaplji v obliki
nog. Ker sem vedel, da je to markacijo barval kolega, mu pravim:
,,Glej, ta ti je pa skoraj shodila.˝ ,,Pretiravaš,˝ pravi,
,,glej, koliko ima še do tal.˝
Z markiranjem nove evropske poti
prispemo do Idrijskega Loga. Pri Nagodetovih s kanglico in čopičem
stopim v vežo in pozdravim. Ko se na vratih pojavi gospodinja,
vprašam: ,,Želite, da tudi vam kaj pobarvamo.˝ ,,Ne, ne,˝ pravi
gospodinja, ,,mi vse sami barvamo.˝ ,,Ampak mi bi vam vseeno vogal
hleva in pa lipo malo pobarvali.˝ Zagleda se v kanglico, jaz pa jo
poprosim za dovoljenje, da narišemo markacijo. Od srca se je
nasmejala in priznala, da je zadevo vzela povsem resno. Odhitela je
po fotoaparat in napravila spominski posnetek.
Za zaključek še sklepna misel.
Markacisti imamo na planinskih poteh prednost, in sicer v tem: Če
markacij ni, jih preprosto narišemo in gremo dalje.
Ta zapis je zmarkiral markacist Stane
Štucin.
|
|
