Hudournik – Tratnik – Hleviše – Strug 7 ur

Utrta stezica nas pelje stran od razgledišča(mizica, klopca) na jug. Kar čez travnik do bližnjega, že zapuščenega kmeta Medveda. Ob hiši prečimo novejšo gozdno cesto Vrh Hotenje – Žgavec, markacije nas vodijo mimo štirne v visok gozd. Gozdne, lepe in zložne poti je za vsaj pol ure. Ven pogledamo ob lepo urejeni domačiji Za Robom. Naprej gremo kar po marosnem (vlažnem) travniku pod lesenim vikendom. V gozdu smo že na trdnem kolovozu, ki nas mimo nove in stare Pustote pripelje do potoka Gačnik in čez. Zdaj smo na cesti Vojsko – Gačnik – Gorenja Trebuša. Seveda zavijemo v desno.

Povejmo, da v močvarah ob Gačniku, le nekoliko višje od našega mostička, raste obilje zanimivih in redkih rastlin, recimo mesojede okroglolistne rosike, alpska in navadna mastnica, poleg teh pa še rumena maslenica, laponska kukavica, tudi majska in mesnordeča kukavica, mnogo je močvirnic (navadnih in širokolistnih).

Stopimo torej po cesti proti kmetiji Gačnik, ki so jo pred leti najeli gorenjski rejci ovac. Pod kmetijo se podoba pokrajine v hipu spremeni, saj so ob kontaktu pisanih karnijskih sedimentov in trdnega cordevolskega oziroma zgornjetriasnega dolomita nastale strme stene in soteske. Doslej pohleven potok Gačnik se pod pogorelo žago zažene v začetek svojega divjega in slovitega spusta proti izlivu v Trebušico. Nekje sredi soteske v bližini apenaškega mlina je bila med NOB centralna lekarna IX. korpusa, ki je oskrbovala predvsem bolnici Pavla in Franja. Delovala je od 1944. leta do konca vojne. Kraji, ki jih na svoji poti srečujemo (Gačnik, Vojščica, Stržnikar, vojskarski Jelenk, Mrzla Rupa), so bili v dneh zadnje nemške ofenzive (okrog 1. aprila 1945) priče hudim in tragičnim bojem partizanov z večkratno sovražnikovo premočjo. Prava Kozara v malem.

Po cesti, ob kateri z leve izvira vse polno hladnih vod, gremo le slab kilometer. Potem zavijemo v levo po cesti do Bendije( hkrati cesta proti Razaziji v Gorenji Trebuši). Ko že zagledamo pred seboj hiše, se usmerimo za markacijami v levo. Po zakotni dolini plahih Bendijskih jam nas pelje širok voznik. V desno, kar ob robu senožeti se splača stopiti na Bendijski vrh (1038 m), od koder se ponuja prebogat pogled na trebuške Govce, na Poldanovec in Zeleni rob. Če pa na širokem vrhu naredimo čez pašnik nekaj korakov, se nam bo odprla celotna veriga naših Alp.

Preden mimo preže stopimo v Velike Bendijske jame, nas belo-rdeči znaki navižajo desno navzgor na vojskarski Jelenk. Izpred Jelenkarjeve domačije se nam tretjič v vsem sijaju na sever in zahod razvrstijo naše bajno lepe gore.

Naprej gremo kar po cesti proti Kotlarju (lesna žaga, izhodišče smučarsko tekaške proge). Pred hišo zavijemo na cesto desno do Benčina. Po asfaltu se spustimo levo navzdol mimo Jepa in Žuntovša v Mrzlo Rupo. Ko pridemo na cesto Razori – Trebuša (ali Lokve) smo naenkrat na dolgem, grebenastem prehodu. Levo se nam odmikajo stari gozdovi proti izvirom Idrijce (do kraja Na logu in naprej na Krekovše pelje gozdna cesta), desno pa se začenjajo bolj ali manj blagi spusti na dno trebuške doline. To je svet Mrzle Rupe. Med 2. svetovno vojno so kraju hudomušno pravili »partizanski kolodvor«. Seveda, tu čez so po naravnem prehodu ves čas hodile enote, tod so se oskrbovali partizani, tod so nosili pošto in natisnjene časopise, tod so v partizansko bolnico Pavlo vozili in nosili ranjence. PB Pavla je delovala na različnih skritih krajih pod Hudim poljem (danes spomenik). V njej se je zdravilo 954 ranjencev, uspešno je delovala do konca vojne.

Na območju Drviša v bližini Habetove domačije ležijo danes nevidne ostaline poznoantičnega zapornega zidu iz 3. ali 4. stoletja. Simon Rutar jih je pred sto leti še videl v dolžini 40 metrov.

Popotnika spomnimo, da smo v Mrzli Rupi stopili v Krajinski park Zgornje Idrijce. Po njem se bomo gibali nekaj debelih ur. Park obsega 4230 ha površin v porečju zgornje Idrijce, namenjen je varovanju izjemne in značilne krajine z vsemi sestavinami naravne in kulturne dediščine. Z občinskim odlokom je bil razglašen 1993. leta.

Po ravnem se naša pot potegne do kapele, kjer se odcepi cesta v Trebušo. Mi gremo naprej mimo Omevnikarja (med NOB silno pomembna hiša) in po slemenu do kraja, kjer se cesta razcepi: levo na Krekovše in v Idrijsko Belo, naravnost na Hudo polje, Škrbino in Lokve (ali kam drugam). Tu stopimo levo na star voznik, ki nas betežen, kot je, vseeno zlahka pripelje na Log k mladi Idrijci. Naš kolovoz je pravzaprav ostanek prvotne poti, ki je z Razorov nekdaj vodila naravnost k Omevnikarju. Še danes dobra pot se začenja pri plošči v Razorih, kjer so partizani leta 1943 uničili italijansko vozilo. Pri prehodu čez Idrijco je opazen ostanek brvi za pešce. Na levem bregu je nedaleč nekoliko urejen izvir čiste vode. Spet stopimo na gozdno cesto iz Mrzle Rupe. Novejšo pustimo, da gre čez most in proti Krekovšu, rajši nadaljujemo po bolj zaraščenem kraku levo nad Idrijco do kraja, kjer se mlada rečica požene v 13 metrov globok slap (na vsej Idrijci najvišji slap). Levo nad koncem ceste je treba poiskati začetek stezice, ki nas čez stranske grape in mimo starih kopišč ves čas po gozdu spet privede do Idrijce. Preden se spustimo v zdaj že nekoliko širšo strugo poplavne doline za Idrijskimi klavžami, si velja ogledati zanimivo sotesko z vrsto globokih tolmunov, ki leže stopničasto eden nad drugim. Pristop do njih je za neplezalce mogoč le z vrha. Izstop Idrijce iz soteske si je vredno ogledati od spodaj (imenovan V Vršiču).

Svet med Mrzlo Rupo in Idrijsko Belo je nenaseljen. Težko prehodno ozemlje zgornjega toka Idrijce in Belce s skalnimi strminami in redkimi potmi je predel, kjer srečujemo le lovce in kolesarje. So pa dovolj pogosti gamsi, dovolj je srnjadi, v zadnjih desetletjih tudi jelenjadi. Ris je že običajen, medved ima skozi naše gozdove redne poti. Na obronkih gozdov, v skalnih soteskah radi rastejo: bodika, tisa, kranjski jeglič, avrikelj, slečnik, sleč. Med bolj redke rastline sodijo bertolonijeva orlica, najmanjši alpski zvonček, lepi čeveljc in idrijski jeglič. Nekaj naštetih najdemo tudi na koncu poplavne doline za klavžami. V bližini je zelo zanimiv stalen izvir Divji potok. Nekoč je poganjal vodni mlin. Najmogočnejši in najbolj ohranjeni spomenik preteklih stoletij so prav gotovo klavže. Do njih pridemo iz Mrzle Rupe po približno poldrugi uri hoje.

Prve klavže na Idrijci so bile zgrajene leta 1595 in so služile za plavljenje lesa, ki so ga pripravili nizvodno v strugi. V deževju se je za pregrado nateklo 785 metrov dolgo jezero in ko so klavže odprli, je voda v 15 do 20 minutah odtekla in odnesla pripravljeno hlodovino in metrska drva do Idrije. Tu se je les zaustavil ob velikih grabljah na Lenštatu. To je bil poceni in uspešen transport prepotrebnega lesa za rudnik, ki je večino plavljenega lesa porabil zase, za jamsko podgradnjo in kurjavo v topilnici. Povejmo: Vse to se je dogajalo v času, ko dolinskih cest skozi Idrijsko Belo še ni bilo.

Na Belci, desnem pritoku Idrijce, sta bili dve podobni pregradi, po ena pa še na Zali in na Ovčjakarici v dolini Kanomlje. Plavljenje lesa so opustili leta 1927, botrovala je huda povodenj leto prej.

Pod okriljem idrijskega Mestnega muzeja so bile klavže ponovno pokrite z lesenim ostrešjem. 1986. leta je Soško vodno gospodarstvo izigralo javnost in takoj pod klavžami zgradilo betonski jez, namenjen mali hidrocentrali, nameščeni precej nižje pod Tratnikom. Idrijske klavže, dokončane 1772. leta in uresničene po zamislih domačega strokovnjaka Jožefa Mraka, so bile z betonom močno degradirane.

Po novi cesti, ki se iz Idrijske Bele potegne mimo klavž, lahko podaljšamo do opuščene kmetije Pri Zaklavžarju, v kateri je bival nekdanji čuvaj in oskrbnik klavž. Podirajoča se hiša na samotni jasi je precej zanimiva arhitektura, nekdaj je bila krita s šinklni. Stare freske s kašče (1800) hranijo v idrijskem muzeju, na obnovljeni stavbi lahko vidimo le njihovo imitacijo. Cesta pa se dvigne v klanec mimo Bašteta na Revenovše, kjer se priključi asfaltu Idrija – Vojsko.

Pot nadaljujemo po gozdni cesti skozi Kramaršco (ime predela ob Idrijci, ime sotočja Bedrove grape, Idrijce, Suhe Idrijce ali Črnega potoka in Kramaršce; ime levega pritoka Idrijce). Še prej, že tik pod klavžami, a tudi malo nad Kramaršco, se nahajajo najzahodnejši slovenski ostanki magmatskih kamenin: diabazi in diabazni tufi. Struga do Kramaršce je vredna vsega občudovanja, vendar je poleti skoraj brez vode. Hidrocentrala je preveč pobere zase. Stene desno nad vodo so bogate z avrikljem in slečnikom. Spodaj, ko se struga stisne v sotesko, delno neprehodno, v osojah uspeva tudi kranjski jeglič. Predel ob sotočju imenovanih grap je nenavadno drzno lep, s tolmuni, brzicami in navpičnimi stenami tvori zagotovo srž Krajinskega parka Zgornja Idrijca.

No, markacije nas vodijo seveda le po cesti, visoko po levem bregu Idrijce, v uri hoda smo pri kmetu Tratniku (Čekovnik 14). V hiši hranijo žig . Spominska plošča na hiši nas opozori, da je bila domačija v času NOB tesno povezana z ustanovitvijo in delovanjem SVPB Pavla. Tu je bila ustanovljena decembra 1943 in je delovala do konca vojne, njene lesenjače so bile raztresene po grapah nad Idrijco in Belco. V Čekovnik zavijemo levo.

Pod hlevom najdemo nadaljevanje označene poti. Po širšem vozniku, čez potok in na novejšo cesto proti Čekovniku, ki jo zapustimo po nekaj sto metrih. Prečkamo še en potok z leve, nato nas markacije usmerijo navzgor na star kolovoz skozi gozd. Nad domačijo Pod bregom stopimo na asfaltno cesto Čekovnik – Kočevše. Po njej gremo približno kilometer navzgor, dokler je v prvi rajdi nad Podobnikom ne zapustimo. Po nekaj deset metrih se s kolovoza začnemo dvigati po strmi stezici na Slaniški greben. Na njem se spet pridružimo Slovenski planinski poti, ki prihaja s Kočevša in nas čez Blažkovo senožet in vrh Hleviških planin (908 m) privede do koče na Hlevišah. Z vrha je posebno lep pregled na svet onkraj Idrijce, Javornik, Črnovrško, Špičasti vrh nad Zadlogom, Nanos, cel Trnovski gozd z Golaki. Planinsko kočo na Hlevišah (818 m) oskrbuje PD Idrija. Zgrajena je bila 1955. leta, obnovljena pa 2005. Odprta je ob koncu tedna, od petka do nedelje. Prenočišče. Vpisna knjiga. Žig . Od Tratnika do koče je poldrugo uro hoje.

Do parkirišča pod kočo se je mogoče pripeljati z avtomobilom, najboljša pešpot v Idrijo vodi po lovski stezi. Dobra ura hoje.

Mimo stare, podirajoče se koče gremo naprej po stezi, povprek nad Pepkom (Čarjem), dokler ne dosežemo greben med Čekovnikom in Idrijo. Po njem se spustimo na Vrh Bele, kjer prihaja v Čekovnik asfalt iz idrijskega konca. Od tukaj smo čez pašnik v 15 minutah po razglednem hrbtu na vrhu Zagrebenca (763 m). Kolikor svet tu okrog ni popasen, je izredno bogat s kukavičevkami. V stenah nad Strugom so stalno doma gamsi.

Mimo vršne domačije stopimo čez senožet in v gozd. Nekoliko nižje je od voznika do odsekane Prižnice (razgledišče) le nekaj korakov. Z roba kraške planotice se odpira divji pogled v sotesko Strug, ki jo je v svojih neznanskih časih izglodala Idrijca. Lepo pa je videti tudi škrapljast svet, preko katerega nekaj nižje vodi naša steza. Voznik jo maha nazaj proti Čekovniku, mi pa z njega zavijemo ostro levo proti še enemu razgledišču (napačno imenovanemu Prižnica) in škrapljam, kjer sijajno uspevata dve povsem kraški rastlini: navadni jesenček in piramidasta zvončica. Nekdaj lepe kolonije modrasov tod skoraj ni več.

Steza se spušča v kljukah in že blizu reke doseže staro pot v Idrijsko Belo, ki je danes trimarsko izredno jasno udelana. Zavijemo levo proti Idriji. Po ravnem ne gre prav dolgo. Odcep v desno nas navzdol usmeri do visečega mostu čez Idrijco. Na drugem bregu (desnem) stopimo na asfaltirano cesto Idrija – Idrijska Bela. Le nekaj ovinkov desno skozi idilični Strug in mimo ta petega žonfa (tolmuna) pa smo pri Vojkovi plošči. Na njej preberemo, da je bil v bližini 15. februarja 1943 smrtno ranjen legendarni primorski junak Janko Premrl – Vojko. Umrl je med svojimi tovariši teden dni pozneje na Brinovem griču (Idrijski Log).



Strug(Vojkova plošča) - Idrijski log - Zadlog - Špičasti vrh