Škrlatica ali Ko planinci obmolknejo


Na zadnjo julijsko soboto smo se Idrijski planinci odpeljali proti ledeniški dolini v Julijskih Alpah – v Vrata. Navdušeni nad izjemno urejenimi sobami v tamkajšnji koči in počaščeni ob prisotnosti mnogih zvezd smo, kot bi trenil, zaspali in zjutraj krenili proti kraljici Škrlatici.

Ko je sonce s svojimi jutranjimi žarki dosegel zaspano dolino, smo pohodniki naredili prvi požirek s svojih plastenk. Nežen vetrič nam je dajal dodaten zagon in kot bi mignil smo ponosno ugriznili v svoje vire energije, saj smo pri bivaku vsrkavali vitamin D že po dobrih dveh urah, kar je slaba ura prej, kot je markirano. Vedri in polni pričakovanj smo se podali naprej, proti 2740 metrov visoki gori. Ko smo bili na višini 2000 metrov, se je priložnostna meglica odločila, da se ne bo več skrivala v dolini, zato je svoj prostor pod soncem iskala višje proti vrhovom tamkajšnjih gora; nas pa je ob tem prav prijetno ohladila in nas popeljala vse do strmine, kjer smo odložili svoje pohodniške palice in si nadeli čelado in samovarovalni komplet.

Medtem, ko smo si nadevali svoje pasove, smo srečali 2 od petih planincev, ki smo jih na poletno nedeljo srečali na poti. Škrlatica pač ni tako obljudena kot njena soseda, mogočni Triglav, ki smo ga imeli ves čas za hrbtom. Kredarica pa se je ves čas sramežljivo prikazovala izza meglic in nas vabila pod svojo streho. A mi se nismo dali! Kljub temu, da nas je vsake toliko časa malce poškropil dež, smo previdno prišli na vrh druge najvišje gore v Sloveniji, Škrlatice. Če je Triglav kralj, potem je Škrlatica nedvomno kraljica. In kjer so ženske, se spodobi, da je malo drame. In ta kratka nevihtna drama je hitro dobila svoj epilog in tako smo se po polurnem oddihu ter besedami veselja nad osvojenim, še slikali pod križem in se odpravili nazaj v dolino, seveda veliko bolj previdno, saj spolzke skale pač niso hec.

Pri sestopu smo družno ugotovili, da nam je dež podaril nekaj izjemnega – skale okoli nas niso bile samo sive, pač pa so se razbohotile v vsem svojem škrlatno-modrem sijaju. A z glavo smo bil vedno pri jeklenicah in pri vsakem koraku posebej. Zadnji del poti do vrha, približno ura hoda, je namreč zahteven.

V objemu toplega popoldanskega sonca (morda premočnem objemu), smo se odpravili v dolino in bili v zgodnjih večernih urah že pri svojih avtomobilih, čevljih, juhah, pivih in štrukljih. V vedrem pomenkovanju smo ugotovili, da smo imeli dober temo; celo tako dober, da časa za debate pri naskoku na goro sploh nismo imeli. V šali smo celo ugotovili, da se je vodja odprave, Boris Sedej odločil, da tokrat zgovornih planink in planincev pač ne bo poslušal; zato pa je bila toliko bolj resna debata o planih za naslednje leto.

Kratke raztegovalne vaje in čil skok v bližnje jezerce pa je bila le še pika na i dolgemu, a izjemno lepemu obisku nedeljskega zlatorogovega kraljestva.



Lovrenc Habe

Slike