PODOBE BOHINJSKEGA RAJA…..RUDNICA

Ker so Bohinjci skromno čakali v vrsti, ko je Bog delil zemljo, jih je za potrpežljivost nagradil z rajem. V zahvalo so kraj imenovali po njemu, Bohinj. Bohinjci izgovarjajo božje ime Boh. Sosedje Blejci pa ime kraja nevoščljivo razlagajo: BO HIN ( bo konec).
V četrtek se je obetalo lepo vreme. Ko je vlak pokukal ven iz dobrih 6 km dolgega predora, se je očem prikazal znan, a tako ljub pogled na mogočno triglavsko pogorje. Beli kodrasti oblaki so se podili z vetrom, ki je z veseljem kuštral stare kostanje pred železniško postajo v Bohinjski Bistrici.

Eno bolj lahkotno pot sem izbrala, ob Savi Bohinjki, ki je živahno šumela med vasmi Spodnje bohinjske doline. Veter je neutrudno napenjal svoj meh, se zaganjal v veje, zibal trave, včasih mi je kar sapo vzel. Nekaj kolesarjev je pritiskalo na pedala in se borilo za ravnotežje. Meni je bilo lepo, veter mi je včasih šepetal nežno, pa spet glasno, malo ponehal in spet začel s svojo igro. Spodnje bohinjske gore so se pobeljene dvigale nad zelenimi nižjimi hribi, v nebo je štrlela Rjava skala s Ski hotelom, daleč za njim se je bela veriga končala s Podrto goro. Nasproti njim se je ves obilen dvigal Pršivec in na moji desni je bila kosmata Rudnica.

V Brod sem prišla,v vasico s starodavno cerkvijo, rojstni kraj pisatelja in odvetnika dr. Janeza Mencingerja, ki je sam sebe takole opisal v podobi enega od svojih literarnih junakov:“...Le bolj preoblečen kmet (…), sicer je bil pa pameten mož; imel je le, kakor pravimo, svojo zastopnost.“ V svoji najbolj znani povesti Moja hoja na Triglav je opisal srečanje Nejaza Nemcigrena s sošolko, s katero se je tako zaklepetal, da sta mu tovariša ušla naprej in sploh – ni prišel na vrh Triglava, duhovitež stari! A veste, da si je dve leti pred smrtjo dal narediti nagrobno ploščo z napisom:

Tukaj vstajenja čaka
dr. Janez Mencinger
Svojega življenja pravdo je začel 26. 3. 1838
in nedovršeno končal 12.4. 1912
Bodi mu sodba milostna!

Datum smrti so vklesali njegovi prijatelji. Pokopan je na pokopališču zaslužnih v Krškem.
Šla sem po isti poti kot on, ker sem „odkrila“ zanimivo povezavo z Broda v Zgornjo bohinjsko dolino, čez Senožeta. To so izkrčenine na pobočjih Rudnice, 946 m, hriba, ki loči Spodnjo in Zgornjo bohinjsko dolino. Ampak, na klancu me je premamila smerna tabla Ivanova pot na Rudnico, 1 ura.
Veter se je strinjal z mojo odločitvijo, nehal je pihati, le na kakšni čistini me je pričakal in kot iz zasede hušknil z vso močjo vame: „Še sem tu!“ Lepo se je vila steza, sonce je grelo, malo tudi strmina, pozdravljala sem pobeljene gore, duhala omamen vonj cvetočega jesena, poslušala kukavico, ki se je oglašala v bližini. Mimo ogromnega štora, domiselno spremenjenega v kapelico, sem prišla na greben Rudnice, kjer me je spet bučno objel veter, kot bi hotel zaplesati z menoj. Previdno, ne preblizu prepada, sem se opozarjala, čeprav me je strašno vleklo na rob, kajti 400m nižje je ležala Zgornja dolina, položena med skalnatim Studorjem in Rudnico. Pripovedka pravi, da sta na vsakem vrhu živela brata velikana. Imela sta sestro, ta je bila šele velika. Ko je prala perilo v Ribnici, je z eno nogo stala na Rudnici, z drugo pa na Studorju. Prav na vrhu Rudnice je klop in vpisna knjiga in dovolj prostora, da se z vetrom varno srečujeva. Med temnimi smrekovimi gozdovi Pokljuke štejem planine: Jelje, Zajamniki, Na šeh, Uskovnica in nad vsemi kralj Triglav s podložniki Tošcem, Mišelj in Debelim vrhom. Vpisala sem se kot letošnja 638. obiskovalka. Za navzdol si izberem stezico blizu severnega roba gore, ki pa se je kmalu izgubila. To mi jo je pa zagodel Bergmandlc, ta škrat, ki ne mara vsiljivcev. Lomastila sem po gozdu med jamami, kjer so rudarji kopali rudo. Nad mano v krošnjah je šumel veter in se mi posmehoval, ššššš, jaz pa vem za stezo. Kar mirno in preudarno, sem se mirila in šla povprek in kmalu naletela na pravo pot. Na planino sem prišla, staja ob njenem robu je vabila z napisom DOBRODOŠLI, še bolj sem se razveselila puščic, ki so kazale v Staro Fužino, najbolj pa je očaral pogled na srebrno gladinoBohinjskega jezera . S košatimi smrekami je bil obkrožen naslednji rovt, z njega je peljala stezica na razgledišče s pogledom na Spodnjo bohinjsko dolino z reko, belimi trakovi cest med vasicami, njivami in travniki, nad njimi rovti s stajami pa gozdovi in v nebo segajoče bele gore. Ne naveličam se teh pogledov, čeprav so podobni kot na prejšnjih obiskih, a vendar so vsakič drugačni. Danes se počutim praznično. Vršanje vetra v vrhovih smrek je še povečevalo slovesno občutje, pravzaprav je bila to pesem narave, ki ni motila miru, veselja in vznesenosti. Počivala sem pod rovtarco, smreko z vejami do tal, v njenem varstvu se je najbrž skrival škrat, ki se bo posladkal s čokolado, ki sem jo pozabila tam. Pozdravila sem se z širokoplečim Tošcem in elegantno piramido Draškega vrha ter visokim Triglavom. Pot je vijugala med zaraščenimi planinami, na redkih sončnih zaplatah so se razcvetali rumeni jabolčki (pogačice), kot modre lučke so z vej bingljali cvetki planinskega srobota, na zadnjem rovtu so zadišale šmarnice. V levo je vabilo na Peč, 720 m. Danes sem na volji za potepanje, malo sem si pa le želela, da ne bi bilo predaleč. Vidiš, zdaj je pa poplačano, sem si govorila, ko se je na Peči odprl pogled na celotno Bohinjsko jezero, od sv. Janeza in na „konec jezera, kjer bistra vanjga pribobni Savica „.Iz kampa je prihajalo navijanje, ob obali je polzelo več čolnov in kmalu izginilo v zalivu za Naklovo skalo. Pustim duši, da se naužije vsega lepega, da se poslovi od gora in oblakov, drevja , rož in ...tudi vetra, vztrajnega spremljevalca na današnjem potepu.

Mislila sem, da je veter danes v Bohinju pokazal vso moč. Motila sem se. Ko sem ob Blejskem jezeru utrujeno krevsala proti rojstnemu Podhomu, je zapihal karavanški fen, kot sedaj rečejo orkanskemu vetru, ki je zibal drevesa s tako močjo, da me je bilo malo strah. Suhe veje so padale na sprehajališče, jezero je vznemirjeno pljuskalo ob obalo. Labodi in račke so čemeli med travo, le dve pletni poševnookih turistov je izzivalo povodnega moža. Že ob pogledu na zibanje me je stisnilo v želodcu.

Z otoka se je oglasil zvon želja. Mogoče pa je to prošnja za srečno vožnjo in mirno noč?


Tinka Gantar